NUK, 11. september 2023 ― (fotografija: Maj Blatnik)   »Inventarna številka je EMŠO knjige, signatura pa označuje njeno stalno bivališče«  Pogovor s Terezo Poličnik Čermelj iz Oddelka za pridobivanje gradiva NUK   Tereza Poličnik Čermelj z Oddelka za pridobivanje gradiva v pogovoru razkriva, kakšna je pot knjig in drugega knjižničnega gradiva od prevzema v knjižnici pa do trenutka, ko pridejo na police, v skladišče ali do bralca. Izvedeli smo, da imajo tudi knjige svojo EMŠO in stalno ter začasno bivališče, na leto pa v NUK-u sprejmejo in inventarizirajo okoli 30 tisoč enot. Gradiva še vedno žigosajo na roke, pri čemer uporabljajo arhivska črnila po vzoru Ameriške kongresne knjižnice. Sogovornica nam je še zaupala, da je raziskovala stereotip knjižničarja oziroma knjižničarke. Je res, da je introvertiran, samo bere in se pred uporabniki knjižnice najraje skrije?   Kaj vas je pritegnilo pri poklicu bibliotekarke? Rada hodim v knjižnice. Med drugim sem obiskala knjižnice po svetu od Singapurja, Canberre, San Francisca, Londona, Varšave, Aleksandrije … Še vedno menim, da so knjižnice in moderne galerije najboljša izkaznica družbe. Po končani gimnaziji sem počitnice preživela v splošni knjižnici v Kamniku, kjer sem pobliže spoznala delo knjižničarja. Pridobljene izkušnje so mi pomagale pri izbiri študijske smeri in pri študiju. Po diplomi na Pedagoški akademiji smer knjižničarstvo in srbohrvaški jezik sem želela delati v splošni knjižnici, v manjši knjižnici, kjer vsi delajo vse in je paleta dejavnosti bolj pestra – od naročanja in obdelave gradiva do izposoje. A prišli ste v NUK, kjer ste že dobrih štirideset let. Res je, to je bila moja prva redna služba, kot absolventka pa sem že delala v knjižnici Pedagoške akademije. Delo v NUK-u je precej specializirano, razen v posebnih zbirkah, saj je vsaka zbirka knjižnica v malem. Sama sem opravljala različna dela, začela sem v Grafični in kartografski zbirki. Obdelava plakatov, fotografij, albumov, razglednic, stenskih koledarjev,